Kjara Starič: Življenje se šteje po tem, kolikokrat ti je zastal dih

Podrobnosti

Objavljeno Wednesday, 08 June 2011

Napisal E. M.

Ogledov: 1212

Po uspešni premieri in stoječih ovacijah se je Kjara Starič s svojimi plesalkami in s projektom Kjara's Dance Project ponovno vrnila na oder, tokrat v Križanke. Kjarine varovanke so odplesale stare koreografije in novo z naslovom Besede, gostujoči koreograf je bil tudi tokrat Christoper Huggins. Ob odlični glasbi so zbranim z originalno interpretacijo zaplesale Kaja Lin Jagodič Avguštin, Liza Šimenc, Katarina Čegovnik, Ana Jenček, Emanuela Senjor, Kaja Vidanovski, Kristina Kolle, Maja Sonc, Sara Mlakar, Simona Kočar, Tamara Polanc in Gaja Lužnik. Pogovarjali smo se z vodjo projekta in koreografinjo Kjaro Starič, ki poskuša mladim plesalkam omogočiti lepšo ustvarjalno prihodnost.

Ideja tvojega projekta je plesalcem po zaključenem šolanju omogočiti delo v Sloveniji, saj Slovenija še danes nima profesionalne skupine modernega baleta. Si se tudi sama kot mladostnica znašla v takšnih težavah? 


Žal je v Sloveniji res zelo malo možnosti profesionalnega plesa po zaključenem šolanju, kar je bilo zelo težko tudi zame. Prav zaradi tega ogromno nadarjenih mladih plesalcev zapusti Slovenijo ali pa s plesom prenehajo. Sama pa sem si izbrala tretjo pot in sicer, da v Sloveniji skušam kaj spremeniti.


Dekleta si izbrala na avdiciji. Kako ste se razumele pri ustvarjanju?


Zase lahko rečem, da je bil to najbolj izpopolnjujoč ustvarjalni proces do sedaj in prav zaradi tega smo se s plesalkami povezale in zbližale na res poseben način. Veselim se še vsega kar bomo naredile skupaj.

Kako bi jih opisala kot plesalke in kako kot osebe?

Moje plesalke so čudovite, umetnice v pravem pomenu besede. So tehnično odlične plesalke, ima pa vsaka od njih tudi zelo poseben karakter ter odlično sposobnost izražanja in interpretacije skozi moje koreografije. Tudi kot skupina so zelo močne. Vsaka od njih ima posebno vlogo in skupaj tvorimo celoto, Kjara's Dance Project, pravo malo družinico.

Kako je bilo sodelovati s tako priznanim koreografom kot je Christopher Huggins? Kako dolgo se poznata in kako je sploh prišlo do sodelovanja?

Christopherja poznam že dolgo, iz New Yorka, in ko sem mu omenila, da si želim, da bi koreografiral za KDP in kakšen namen imamo, je bil takoj za. Vesela sem, da so imela dekleta možnost delati z njim, saj je v Ameriki toliko plesalcev, ki si želi plesati za njega. Tudi Christopher je užival v delu z njimi in po eni od vaj rekel: "Kdo bi si mislil, da se kaj takega dogaja v Sloveniji." To je izkušnja, ki je ne bodo nikoli pozabile. Dalajim je ogromno zagona za naprej. 

Kakšni pa so bili odzivi po premieri v Cankarjevem domu?

Odzivi so bili odlični in mislim, da je veliko ljudi spoznalo, kako dobre plesalke imamo v Sloveniji. Res se nam lepo odpira in verjamemo, da bomo, z veliko dela in ljubezni do tega dela, prišli se daleč.


Pri predstavah kot je tvoja, je velikokrat prednost na interpretaciji in ne toliko na tehniki. Se s tem strinjaš?

V bistvu je to tako kot pri jeziku; Če ne znaš dobro jezika, ne moreš ganjivo prebrat poezije. Torej, tehnika je predpogoj, ko pa jo enkrat dosežeš, je to le orodje s katerim lahko na čudovit plesni način izraziš čustva, like, energijio ...

Zakaj naslov Odtisi? Kateri dogodki pa so v tebi pustili največje »odtise«?

Odtisi so nek skupen naslov, saj gre za štiri koreografije, ki vsaka na svoj način govorijo o specifični življenski situaciji in čustvih, ki jih te situacije prebudijo v tebi. In odtis je nekaj, kar te zaznamuje, istočasno pa ima vsak svoj odtis, ki ni enak nobenemu drugemu. Mene je zaznamovalo ogromno stvari, tako težkih kot lepih. Pravzaprav se mi zdi, kot da sem že do sedaj odživela par življenj. Ampak vesela sem, da je tako. Življenje se ne šteje po številu vdihov, ampak po tem, kolikokrat ti je zastal dih ob nečem lepem, močnem, žalostnem ...

Zakaj si dodala še koreografijo Besede? Se ti je zdelo, da nekaj še manjka?

Tokrat sola ni odplesala naša gostja iz Cankarjevega doma Geneva Jenkins, zato sem si v prvi del želela dodati še eno koreografijo. Prav tako pa me moje plesalke, s svojim entuziazmom, tako inspirirajo, da smo to naredile tudi iz čiste potrebe po ustvarjanju.

Kje črpaš toliko inspiracije? 

Moje koreografije so kot nekakšen dnevnik mojega življenja, glavno gonilo pa so vedno čustva in glasba.

Tvoje plesalke so mlajše od tebe, kako one razumejo koncept predstave in koreografij? So dovolj zrele za takšno interpretacijo?

Moje plesalke so neverjetno zrele za svoja leta in pri tem nimam nikoli občutka, da bi bila njihova mladost kakšna ovira. So lepa in razmisljujoča bitja, ki v dvorani, na odru in življenju dajejo veliko.


Kakšni pa so načrti za prihodnost? Načrtuješ z istimi plesalkami še kakšne druge projekte?

Seveda. To je šele zacetek naše poti in načrtov je veliko. V jeseni bodo delale z novim tujim koreografom, prav tako bomo me začele delati na novem projektu. In nekje pozimi si želimo nove premiere. Predvsem pa želimo še naprej tako uživati v ustvarjanju skupaj.