Klara Lainšček: Danes znam plesati, hoditi pa še vedno ne

Podrobnosti

Objavljeno Monday, 02 January 2012

Napisal E. M.

Ogledov: 3740

V letu 2010 je bila tako državna in evropska kot tudi svetovna prvakinja med šov solo članicami, pred kratkim pa se je udeležila kar štirih mednarodnih tekmovanj. Dvakrat je bila v nemški Riesi − na svetovnem prvenstvu v stepu in šovu, odšla je na svetovno prvenstvo v modernu na Poljsko in za konec še na evropsko prvenstvo na Hrvaško. Iz vseh tekmovanj se je vrnila s finalom, iz dveh tudi s pokalom. A vse naštevanje trofej je še vedno ne predstavi dovolj. Klara Lainšček je simpatična osemnajstletnica, ki sanja na veliko, a tudi dela veliko. Pred kratkim ji je znanka omenila, da je v restavraciji delala 70 ur na teden in Klara ji je odvrnila, da toliko časa lahko preživi le v plesnih dvoranah. In pri tem še neizmerno uživa.

Za tabo sta dva zanimiva in naporna meseca. Si že strnila vtise?

Ja, sem. Že sproti sem poskusila čim več zares doživeti. Včasih, ko se ti dogajajo zanimive stvari, ki si jih dolgo želiš, so kar na enkrat mimo in ugotoviš, da sploh nisi zares živel.
 

Navajena si pobirati predvsem zlate pokale. So te tokrat sodniške odločitve razočarale?

Ne, ker smo osvojili že ogromno prvih mest in stopničk nasploh. Lani, ko sem postala svetovna prvakinja med šov solistkami, sem si zadala nov izziv, ker mi ne gre samo za to, da zbiram prva mesta. Želela sem se razvijati naprej, ker več od prvega mesta tako ali tako ne moreš doseči, lahko pa dosežeš nekaj dobrega s svojim lastnim delom. Tako sem letos na svetovno prvenstvo prvič odšla s svojo lastno koreografijo, zato sem bila že same uvrstitve v finale izredno vesela. Veliko več kot trofeje mi pomenijo ljudje, ki me po nastopu pohvalijo in rečejo, da so imeli med gledanjem »kurjo polt«.
 

Pred kratkim si napovedala, da ne boš več tekmovala na IDO tekmah, a si si kasneje premislila. Zakaj?

Po dolgih letih tekmovanj ti mogoče malo zmanjka zagnanosti, a sem kasneje dobila ponudbo, da bi plesala par z moškim soplesalcem, kar sem si že od nekdaj želela. Nisem želela izpustiti te priložnosti le zato, ker sem pred tem rekla, da bom zaključila s tekmovanji. Če pa že bom trenirala, lahko grem tekmovat še kakšen solo … (smeh) In na koncu smo spet na istem – tekmovala bom in to veliko.
 

Kateri plesni uspeh v življenju ti največ pomeni?

To, da sem lani postala svetovna prvakinja med šov solistkami. Vedno sem želela biti uspešna kot solistka. Sanjala sem o tem, da bi na stopničkah stala ravno na svetovnem prvenstvu v Riesi, kamor hodimo že toliko let. Ko mi je vse skupaj že rahlo »padlo dol«, je prišla ta zmaga in takrat sem ugotovila, da bo tisto, kar vizualiziraš, slej ko prej prišlo.


Kaj so ti prinesla vsa ta leta tekmovanj?

Zagotovo neko disciplino, ogromno izkušenj z odrskim nastopom in profesionalnost. Kot solistka sem se navadila tudi sama hodit v dvorano in trenirat, naučila sem se, sem odvisna sama od sebe, ne le od trenerja.


Kako močno si povezana s svojim klubom – Kazino?

Zelo in vedno bolj. Klub je ponosen nate, ker dosegaš dobre rezultate in ker si njihov, ti pa si vesel, ker lahko za njih plešeš.


Si plesalka mnogih dimenzij, saj treniraš tako jazz, modern in step tehniko, kot tudi hip hop in celo ples v petkah. Kako pomembno je obvladati različne plesne zvrsti?

Najbolj. Moje mnenje je, da je dober plesalec tisti, ki mu lahko daš za odplesat karkoli in bo izgledal dobro. Ker bi rada šla plesat tudi v tujino, predvsem v Ameriko, kjer je trg bolj komercialen, je zelo pomembno, da obvladam različne stile. Nikoli ne veš, kaj bodo želeli od tebe, poleg tega pa je zanimivo trenirati več različnih stvari. Tako ti ni nikoli dolgčas.
 

Katera od plesnih zvrsti pa ti je najbliže?

Trenutno mogoče celo hip hop. Medtem ko je jazz oziroma modern tista zvrst, v kateri sem »doma« in lahko brez strahu odplešem čisto vse, kar mi rečejo, me je pri hip hopu morda še vedno malo strah, saj obstaja toliko nekih novih podzvrsti, da je pred mano vedno še kakšen nov izziv. Hip hop me je od nekdaj zanimal, ker mi je bil zabaven in tako drugačen od jazza. Z njim sem spoznala novo kulturo in nov način izražanja. Zaradi hip hopa pa sem ostala tudi bolj prizemljena, če bi plesala le jazz, temu verjetno ne bi bilo tako.
 

Veliko je govora o odrekanju športnikov, ki si že od mladih let gradijo kariere. Čemu se je v mladosti najteže odreči?

Ne zdi se mi, da bi se v življenju čemu odrekala. Kljub obveznostim najdem čas za prijatelje, čeprav nisem z njimi cele popoldneve. Najboljše prijatelje imam med sošolci v razredu, tako da sem z njimi v šoli. Mogoče edino ljubezen. Ne gre za to, da bi se ji odrekala, mogoče le še ni prišel pravi čas. Določeni fantje težko sprejmejo, da toliko delaš za svojo kariero, medtem ko se morajo oni znoret, ker mislijo, da so v najboljših letih svojega življenja.


Bi zase rekla, da si nadarjena za ples?

Mislim, da ja. Zdi se mi, da hitro osvojim nove stvari, novo tehniko. Primer tega je tudi to, da mi je uspelo osvojiti naslov svetovne prvakinje kljub temu, da nikoli nisem trenirala baleta, ki je osnovna tehnika. Veliko pohval sicer dobivam tudi za svojo energijo na odru, kar je pomemben faktor za plesalca.
 

Torej meniš, da se plesa ne da naučiti?

Se da, ampak je potrebno toliko več dela. Tehniko se da osvojit, težko pa se naučiš energije na odru. Včasih vidiš plesalca, ki je tehnično odličen, potem pa pride na oder in kar nekako »umre« in samo izvaja gibe. Mislim, da ti je notranja energija prirojena.
 

Je še kdo iz tvoje družine plesalec?

Mami in oči si rada lastita zasluge za moje plesne gene, ampak dejansko plesalca nikoli nista bila. Tudi iz širše družine ne poznam nikogar, ki bi se ukvarjal s tem. Tako v zibelko mi pa ples vseeno ni bil položen.
 

Pravijo, da plesalci hitro postanejo samovšečni, ker se toliko ur gledajo v ogledalo. Kaj praviš na to?

Na splošno se kar strinjam s to trditvijo. Jaz imam načeloma probleme s samozavestjo, kar se morda sliši smešno, a zaradi tega nisem tako samovšečna. Je pa res, da veliko plesalcev je takih … še posebej, če postanejo uspešni, ker so potem še več pred ogledalom. Ampak kljub vsemu je to zelo pomembno. Vedeti moraš natančno kako boš videti na odru, ker gre pri plesu vseeno za vizualno podobo. Brez samoopazovanja ne gre.

Ali zaradi tega razviješ poseben odnos do lastnega telesa?

Zagotovo. Super občutek je, ko sem v dobri formi in zares čutim vsako mišico svojega telesa. »Normalni ljudje« tega sploh ne razumejo. Imajo par glavnih mišic, ki jih uporabljajo in se jih zavedajo, plesalci pa se zavedamo vsakega mezinčka, ki ni na svojem mestu.
 

Zaradi vseh projektov, pri katerih sodeluješ, je ples zate verjetno kar velik finančni zalogaj. Kako vse skupaj financiraš?

Težko, ampak s srcem. (smeh) Srečo imam, da se edinka in da starši skoraj vse vložijo vame, za kar sem jim izredno hvaležna, ampak tudi samo z njihovo pomočjo ne bi šlo. Zato imam še sponzorje, hkrati pa poskušam tudi sama čim več delati. Trenutno delam v gostinstvu in poskušam čim več zaslužiti tudi tako.
 

Letos je pred tabo še posebno pomembno leto, saj si maturantka. Kako ti uspeva usklajevati še obveznosti v šoli?

V šoli je super, tam se vse da zmenit. Vsako leto imamo na šoli tudi plesno predstavo, kjer pokažemo, kaj vse znamo, tako da profesorji vidijo, da zares nekaj počnemo in da imamo upravičeno status športnika. Gimnazija Bežigrad je vedno navdušena nad nami in nas zares podpira.
 

Kateri predmeti v šoli te bolj zanimajo?

Najbolj me zanima psihologija. Rada spoznavam, kako deluje človeški um. Zadnje leto in pol sem začela veliko brati o pozitivni psihologiji in zato se od takrat tudi sama trudim, da vedno razmišljam pozitivno. To mi pomaga tudi pri plesu.


Kako je bilo nastopati pred sošolci, sovrstniki?

Odlično, res. Ogromno manjkam in sošolci le poslušajo, kje vse sem bila in kaj dosegla, tako pa imajo priložnost videti, kaj počnem in oceniti ali res upravičeno izostajam od pouka. Dva sošolca, ki se stalno zafrkavata iz mene in moje profesionalnosti, sta mi letos po predstavi rekla le »kapo dol«. Bila sem tako vesela, da sem jima lahko dokazala, da je ples res moje življenje in da v tem uživam.


Zakaj je pomembno nastopati in ne le tekmovati?

Občutki na nastopih so popolnoma drugačni. Na tekmah imaš določeno, kakšno tehniko in elemente moraš imeti, pri nastopih pa je veliko bolj važna energija, ki jo oddajaš, in zgodba, ki jo poveš, ne pa koliko piruet zavrtiš. Na tekmovanjih je kar nekaj »kuhinje«, predvsem pa je ples skrajno subjektivna stvar, saj se rezultat ne meri v sekundah ali golih.
 

Se v prihodnosti vidiš kot plesna trenerka in koreografinja?

Ja, nekega dne. Že sedaj sicer zelo rada učim, ker je res neverjetno lepo podajati znanje naprej. Ponudili so mi že, da bi imela svojo skupino, ampak to je ogromna odgovornost. Če imaš redne treninge s skupino moraš imeti vedno pripravljen material, jaz pa si vseeno želim najprej iti v tujino kot plesalka. Ne bi rada preveč hitela s tem, ko bo čas za to, bom že vedela.
 

Omenila si tujino. Imaš načrte uspeti izven Slovenije?

Imam veliko željo, da odidem v ZDA, ampak najprej želim iti pogledati še na primer v London in druge prestolnice. Definitivno pa se vidim nekje v tujini, ker je v Sloveniji tako majhen trg, da sčasoma ne najdeš več izzivov zase. Če pa greš v Ameriko, kjer moraš zares garati, ker je plesalcev veliko, si prisiljen preizkušati svoje meje. Seveda je spet vse odvisno od financ. Ko bo denar, bom odšla za nekje dva meseca in se nato odločila, kako naprej.
 

Pred kratkim si bila na avdiciji sprejeta za snemanje videospota s slovenskim pevcem … Kako pa ostali plesalci gledajo na takšne komercialne projekte?

Različno. Meni osebno to veliko pomeni in že komaj čakam na ta projekt, so pa tudi plesalci, ki ob tem ostanejo ravnodušni.


Te kdaj skrbi, da te bodo ljudje zaradi »šov biznisa« manj resno jemali kot umetnico?

Niti ne. Pri tem gre za promocijo samega sebe, poleg tega pa moraš vseeno od nečesa živeti. Jaz gledam na to, kaj rada počnem in kaj me bo osrečilo, vedno pa obstajajo kritiki in ljudje, ki te ne sprejemajo. Lahko se zgodi, da izbereš napačen projekt, ampak ljudje, ki te spremljajo in te poznajo, vedo česa si zmožen in te spodbujajo.

 Kdaj si začela plesati?

Pri petih letih.


Zakaj?

V otroštvu sem imela težave z motoriko, slabo sem hodila in veliko sem se spotikala, zato je vzgojiteljica v vrtcu predlagala, da me starši vpišejo na kakšen plesni program. Ker sem bila sicer tudi zelo energičen otrok, so me vpisali v Kazino, da bi porabila odvečno energijo. Danes znam plesati, hoditi pa še vedno ne. (smeh)
 

Kakšne so bile tvoje prve izkušnje s plesom?

Moj prvi plesni pedagog je bil Danijel Mišon, ki je verjetno učil vsakogar, ki je začel plesati v Kazini. Imela sem ga zelo rada in že zaradi njega sem se veselila treningov. Mislim, da je on osebno zelo zaslužen za to, da sem se tako ogrela za ples. Kasneje sem pri Mojci Uršič začela z jazzom in stepom, ko pa je odšla na porodniški dopust smo dobili Mitjo Popovskega, ki je še danes moj trener. Nekje pri osmih letih smo začeli tekmovati kot skupina in pri desetih letih smo prvič postali svetovni prvaki med pionirji.

Ples je vedno nekje v razcepu med športom in umetnostjo. Kako sama gledaš na kategorizacijo plesa?

Tudi sama se ne morem zagotovo odločiti, kam bi ga uvrstila. Kar se tiče fizičnih naporov in kondicije je seveda šport, gre pa vseeno za vizualni efekt, kar je umetnost. Vsak človek ples tudi subjektivno sprejme, zato bi konec koncev vseeno rekla, da je malo bolj umetnost kot šport.
 

Kdo so tvoji plesni vzorniki?

Velik vzornik in zgled je moj trener hip hopa Željko Božić, ker je človek, ki trenira že res mnogo let, a se še vedno izpopolnjuje in hodi na plesne delavnice. Toliko stvari, kot jih on obvlada, in to, kar počne s svojim telesom, je zame fenomenalno. Pri jazzu je moj vzor soplesalka Petra Župančič, ki je tehnično tako dobra, da še vedno stremim k njej. Zdi se mi, da je dobro imeti vzornike znotraj skupine, v kateri treniraš, da te že oni ženejo naprej. Potem pa je tu še Nika Kljun, zato ker ji je tako uspelo v Ameriki … in seveda plesalci iz tekmovanja So You Think You Can Dance, ki me tako zelo motivirajo, ker obvladajo vse stile.
 

Omenila si Petro Župančič, ki pa si jo letos na državnem prvenstvu v modernu celo premagala. Je šlo torej za slučaj?

Ne vem, res ne vem. Nisem gledala ocen, mogoče je bila zgolj sreča in je šlo le za eno oceno, mogoče pa ne in sem bila sodnikom zares boljša. Bila sem vesela, ker sem tako dobro odplesala točko, na odru sem bila zelo sproščena in plesala sem le zase. Mogoče je to pretehtalo pri sodnikih. Petra je bila tehnično veliko boljša, jaz pa sem zares plesala z dušo.