Fiona Johnson Kocjančič: Premalo vlagamo v psihično pripravljenost tekmovalcev

Podrobnosti

Objavljeno Wednesday, 18 January 2012

Napisal E. M.

Ogledov: 1121

Prve plesne korake je naredila pod okriljem Mojce Horvat, se izobraževala na Srednji baletni šoli, uspešno tekmovala, ustvarjala in koreografirala. Danes je plesna učiteljica in mentorica mnogim uspešnim tekmovalcem, poleg tega pa še predsednica izvršnega odbora sekcije za moderne tekmovalne plese pri Plesni zvezi Slovenije (PZS). Fiona Johnson Kocjančič je tista nevidna roka, ki skrbi, da na tekmovanjih vse poteka brez zapletov, vse to pa opravlja z neskončno pozitivno energijo in vedno z nasmehom na obrazu. Kljub temu pa se ne boji resnici pogledati v obraz in na stvari gledati kritično.

Si predsednica izvršnega odbora sekcije za moderne tekmovalne plese pri PZS. Kakšne so tvoje naloge?

Če povem vse naloge, ki jih opravljam, bi samo za ta odgovor porabila celoten prostor namenjen za intervju. Primarno se ukvarjam z razvojem naše sekcije, katera vključuje preko 3000 registriranih tekmovalcev. Skupaj z ostalimi odborniki skušamo postaviti trdne temelje naši sekciji, da bi lahko delovala bolje in predvsem za plesalce. Vendar je ta pot posejana z velikimi preprekami, saj se nekateri še vedno držijo starih temeljev in jih je težko premakniti. Naše delo se pogosto obravnava kot "kar nekaj", kljub temu da vsi opravljamo funkcijo v večini prostovoljno in ves denar namenimo nazaj plesalcem za sofinanciranje stroškov mednarodnih tekem ipd. To delo opravljam za dobrobit plesa, saj se zavedam, da celoten sistem temelji na tekmovanjih, ki polnijo mošnjičke plesnim šolam. Problem pa je, da plesne šole ne plasirajo naprej informacije tekmovalcem in staršem. Pa naj si vsak naredi svoj zaključek.

Ples je pred kratim postal olimpijska disciplina. Kako gledate na to?

Zahvala, da je tekmovalna oblika plesa dobila svoje mesto znotraj Olimpijskega komiteja Slovenije gre večletnemu delu naših predhodnikov – dr. Mete Zagorc, Zorana Kljuna, Draga Šuleka … in predstavlja dragoceno darilo, predvsem s finančnega vidika, saj brez tega ne bi bili zmožni sofinancirati stroške mednarodnih tekem. Posledično je PZS morala sprejeti  nov način točkovanja za uvrstitev na državna tekmovanja.


Ste imeli kakšne probleme pri organizaciji novega sistema?

Spremembe so del razvoja in tudi tekmovalni sistemi se morajo temu prilagoditi. Nobena novost ni nespametno potisnjena v okolje, temveč je posledica ogromno vloženega dela in večletnih izkušenj. Zavedati pa se moramo, da so tekmovanja živ sistem in da se bodo pozitivne in negativne plati pokazale sproti. Mi moramo biti dovolj pripravljeni, da sistem po prvem letu izboljšamo.


So tekmovalci ustrezno seznanjeni s spremembami?

Mi smo članice opozarjali že v letu 2010, v celem letu pošiljali predloge tekmovalnega sistema in na koncu je bil nov tekmovalni sistem sprejet na zboru članic v letu 2011. Obveznost članic je, da naprej obvestijo svoje strokovno vodstvo, tekmovalce in njihove starše. Po izkušnjah pa je ta del informiranja slab, zato stvari redno objavljamo na spletni strani PZS. Marsikdo pa pokliče v pisarno ali pa mene osebno, da jim obrazložimo nejasnosti oziroma razjasnimo napačno podane podatke.

Kako so nov sistem točkovanja sprejeli sodniki in plesalci?

Odziv plesalcev (tekmovalcev) na sistem je vedno stvar predstavitve s strani trenerja in strokovnega vodstva določenega kluba. Če je ta nastrojen proti sistemu, bo vedno vse narobe. Nekako tako, kot so nekateri zadovoljni z nastopom na mednarodni tekmi, drugim pa je srebrna medalja s svetovnega prvenstva nepomembna. Tu se kaže športna in kulturna izobrazba posameznika in kluba iz katerega izhaja. Za sodnike pa se ni nič spremenilo. Sistem sojenja je neodvisen od sistema tekmovanja.

Kako bi ocenila slovenske plesalce modernih tekmovalnih plesov? Katere so njihove prednosti?

Že vrsto let slovenski plesalci posegajo v sam vrh na mednarodnih  tekmovanjih zveze IDO. Naši plesalci so v veliki večini tehnično in koreografsko dovršeni. Veliko se vlaga tudi v kostumografijo in v določenih plesnih zvrsteh tudi v scenografijo. Slovenski koreografi in strokovnjaki z različnih plesnih disciplin uspešno delujejo tako doma kot v tujini. Vsi pa se uspešno izobražujejo vse povsod po svetu. Vložek v znanje se vedno obrestuje.

Kakšne pa so njihove slabosti?

Mislim, da vsi na nacionalni ravni premalo vlagamo v psihično pripravljenost tekmovalcev. Pritiski okolice in staršev so dandanes ogromni in bi kakšno izobraževanje na to temo za vse članice  bilo zlata vredno. No, pa je padla dobra ideja za seminar.  Bolj me skrbi, da danes vsi že vse znajo.

Naši plesalci sicer na mednarodnih tekmovanjih že nekaj časa nastopajo pod skupim imenom »Slovenian National Team«. Pa so tudi sami tekmovalci dovolj kolektivni ali ostajajo le na klubski ravni?

Večini plesalcev se to zdi super. Nekatere države so prevzele naš način predstavitve na mednarodnih tekmovanjih. Pravzaprav so na skupščini IDO 2010 pozvali še ostale države naj počasi spremenijo način imenovanja svojih ekip na mednarodnih tekmah. To je stvar širine in zrelosti. Nekateri pa se bodo pač otepali vsega, kar jih direktno ne promovira.

Od leta 2004 uspešno vodiš svoj plesni klub, glavno trenersko taktirko hip hopa pa si zaupala Moniki Veselčić, ki s svojimi plesalci dosega odlične rezultate. Kaj je vaš recept za uspeh?

Dobro, strokovno in srčno delo je edini način za dober rezultat. V plesni šoli je postavljen celoten sistem, iz katerega potem izbiramo plesalce za tekmovalne skupine. Vedno dajem svobodo ljudem, ki radi ustvarjajo (Monika, Gaynor, Nika…), jaz jim na njihovi poti samo pomagam z nasveti, ki jim olajšajo delo in jih podpiram v njihovih koreografskih odločitvah. Izkušnje si morajo nabrati sami in tudi sami se morajo naučiti na svojih napakah. Seveda pa je pot do uspeha povezana tudi z marljivim delom plesalcev. Tekmovalci od januarja pa tja do junija trenirajo že skoraj vsak dan. Nekateri tekmujejo v več plesnih disciplinah, kar je še dodatni napor. Dokler plesalci to radi počnejo in se ne obremenjujejo z doseganjem odličij, sistem funkcionira. Če tega ni, potem plesalci postanejo samo roboti za doseganje ciljev, kar pa ples ni. Ples je izraz samega sebe, publiki in sodnikom daš dušo na odru. To je to. Nepogrešljiv element pa so tudi starši, ki otrokom stojijo ob strani in jih spodbujajo. Vendar ta spodbuda mora biti "zdrava". Kadar starše žene prevelika želja po uspehu svojih otrok, se kaj kmalu zgodi, da otroci nehajo plesati, oziroma v skupinah vlivajo slabo voljo vsem ostalim.

Aktualni državni prvaki med street dance članskimi formacijami v koreografiji Monike Veselčić.

Kako to, da tvoji plesalci nastopajo za Blejski Plesni Studio? 

Izvršni odbor MTP sekcije je pred leti dovoljeval združevanje plesalcev iz različnih klubov že za nacionalna tekmovanja in ne samo mednarodna. V tem času je kar nekaj klubov z manjšim številom plesalcev izjemno napredovalo in zaradi te možnosti so imeli priložnost formirati formacije in male skupine, ki jih drugače ne bi. Rezultati so bili na državni in mednarodni ravni odlični. Potem pa se je vmešala politika in predsedstvo PZS, ki je organ nad izvršnim odborom, je prepovedal združevanje. Sama strogo ločujem plesno šolo in tekmovanja. V plesni šoli Fiona v Kopru vzgajamo plesalce. Sama tekmovalcev in koreografov ne omejujem in nimam potrebe, da vsepovsod piše plesno društvo FDC, ki je bilo ustanovljeno izključno samo za namen tekmovanja. Na koncu vsi vedo, da je Nika Bolčič plesalka plesne šole Fiona in Gašper Kunšek iz BPS.  Zaradi te svobode so pod imenom BPS združeni  plesalci iz plesnih šol iz Kopra, Gorice, Bleda, Tržiča … Če bi bili vsi tako ozko usmerjeni bi bila PZS prikrajšana za marsikateri naziv evropskih in svetovnih prvakov.

Sodelovala si tudi pri postavitvi muzikala Manjka mi, manjka. Je bila to tvoja prva izkušnja z muzikalom?

Ne. To je le zadnji projekt z Gašperjem Tičem. Že lansko leto sva sodelovala pri muzikalu »Ljubim te, spremeni se!«, ki je imel v decembru 2011 že 50. predstavo.

Kako si izbrala plesalce za to predstavo?

Glede na idejo in željo režiserja. Plesalci so tisti, ki oživijo idejo režiserja in šele nato koreografa.

Na čemu sloni koreografija?

Koreografija je bila v tem neklasičnem muzikalu pogojena zgodbi. Ko bom pa postavljala plesni muzikal, ne bo nobenih omejitev.

Po odzivih sodeč se zdi, da so gledalci in plesna javnost muzikal odlično sprejeli … čemu pripisuješ tak uspeh?

Tak projekt ne more sloneti samo na eni osebi, zato uspeh pripisujem celotni ekipi, predvsem pa Gašperju, ki je vse spravil v smiselno in komično celoto. Z njim neznansko rada sodelujem, saj dovoljuje koreografu svobodo in upošteva zamisli soustvarjalcev.

Zaradi vseh projektov, pri katerih sodeluješ, si veliko v tujini, pa tudi sicer v glavnem konstantno na delu. Kje črpaš toliko energije in pozitive? Vajeni smo namreč, da je na tvojih ustih vedno velik nasmešek ...

Najlepša hvala za pohvalo. Dandanes je v Sloveniji trend, da se vsakega kritizira in ne pohvali. Moja lastna družina je moj največji učitelj, zaveznik in neizmeren vir energije. Srečna sem in to se vidi.

Fiona je mamica dveh razposajenih deklet, s katerima naravnost uživa.

Kako pa tvoja družinica gleda na zasedenost?

Brez njihove podpore ne bi uspela. Drugače pa so velikokrat z menoj. Mami dela, tati pa se zabava s puncama, nato pa največkrat kakšen dan podaljšamo in uživamo skupaj.

S čim se še rada ukvarjaš? Imaš morda kakšen nenavaden hobi?

Moja služba je moj hobi. Drugače pa rada vzgajam sobne rože. Najlepše mi je, ko mi uspe pri življenju ohraniti rastlino, ki jo je nekdo drug že odpisal. Stanovanje je polno rož, zato sem letos polovico odnesla v bližnjo restavracijo, nekaj pa sem jih podarila prijateljem.