Manjka mi, manjka ... pa ne samo tisto

Podrobnosti

Objavljeno Friday, 28 October 2011

Napisal N. H.

Ogledov: 1367

Nekaj svežega na slovenski sceni, nekaj kar bi razveselilo tako glasbenega gurmana kot ljubitelja pesmi in plesa, nam v teh jesenskih dneh ponujajo v SiTi Teatru. Muzikal je svojo premiero doživel preteklo sredo, 26. oktobra, nastal pa je na pobudo pevke Romane Krajnčan v sodelovanju z igralcem in režiserjem Gašperjem Tičem. Ne gre zgolj za plesno predstavo, marveč za zgodbo uličnih umetnikov, katero prepletata glasba in ples. Je življenjska pripoved o ljubezni in ljubezenska pripoved o življenju. Odvija se na ulici, kljub temu pa je obarvana s humorjem. Nastopajoči so poleg Romane še plesalci Sara Mlakar, Azra Selimanović, Matevž Česen, Jure Gostinčar in Žigan Krajnčan, ki jih je na harmoniki spremljal Gašper Primožič. 

Romana nam je zaupala, da se je zgodba začela s predstavo Ljubim te — spremeni se: »Tam sem presenetila tudi samo sebe,« je v smehu priznala, »spoznala sem Gašperja, ki je postal moj ustvarjalni prijatelj.« Muzikalu so osnova pesmi z Romanine nove zgoščenke, za katere pravi, da so ji zlezle pod kožo in jih čuti kot ženska: »Zazdelo se mi je, da potrebujejo nadgradnjo z gibom, plesom, zgodbo. Želela sem, da bi zaživele na odru.« Za koreografije in izbor plesalcev je poskrbela priznana plesalka in koreografinja Fiona Johnson. Romana za plesalce pravi, da so energični in dajo vse od sebe ter da so se hitro povezali tudi na odru.

 »Za muzikal Manjka mi, manjka smo trenirali kar dobra dva meseca. Treningi so bili naporni, večinoma v poznih večernih urah, tudi od desete ure zvečer do druge ure zjutraj,« delo komentira Žigan Krajnčan, dijak drugega letnika sodobnega plesa na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana. Vprašali smo ga tudi, kako se na odru obnese dialog mati – sin: »Z Romano sva v dobrih odnosih. Seveda se doma tudi kdaj spreva, vendar vse obrneva na hec. Deliva si namreč veliko ljubezen do umetnosti.«

Vodja jazz sekcije v plesni šoli Bolero, koreograf, profesionalni plesalec in plesni sodnik, Matevž Česen se je treningom pridružil mesec kasneje, saj je pred tem sodeloval pri predstavi v Londonu. »Za vsak nastop se potrudim po svojih najboljših močeh, ker me veseli in je nekaj posebnega,  sploh pa ne razmišljam o tem ali imam glede na izkušnje kakšno prednost pred soplesalci.« Povedal je, da je s strani gledališča pri tej predstavi dobil nekaj koristnih nasvetov.

Sara Mlakar in Jure Gostinčar, evropska prvaka v članski kategoriji modernega plesa, plešeta v duetu že nekaj let: »Ko se na odru spogledava, si lahko bereva misli.« Pravita, da se s soplesalci super razumeta ter da med njimi ni nikakršnih razlik, kljub temu, da prihajajo iz različnih klubov in so vešči različnih plesnih tehnik. »Fiona nam je postavila okvirje in nam pustila, da tudi sami izrazimo to kar čutimo,« pove Jure. »Dobrih predstav ni dosti in če se priložnost ponovi jo bomo zagrabili,« je še pripomnila soplesalka Sara.


Med občinstvom smo opazili tudi Janjo Pušelj, vodjo plesne šole Bolero, ki je takole pohvalila muzikal: »Tekst predstave opisuje realnost zrele ženske, v kateri se tudi sama prepoznam. Enakovredno povezana glasba in ples pa sta me sprostila in nasmejala.«


»Nauk predstave je ta, da moraš poslušati samega sebe,« so nam zaupali nastopajoči. Znati se dobro počutiti v svoji koži in imeti se rad pa je umetnost. Te umetnosti ste lahko učimo tudi skozi glasbo in ples, zato vabljeni na katerega izmed prihajajočih muzikalov.